Nikoli neznanka
Roman Nikoli neznanka je pripoved o lepoti odraščanja in preobrazbe; o prijateljstvu; o krizi, ki življenje obrne v drugo, pravo smer; o ljubezni, ki se ji ne da upreti; o jezi, razočaranju in besu; o občutku zapuščenosti; o spoznavanju smisla življenja; o neodpuščanju; o spreobrnjenju in sanjah, ki človeka spremenijo za vedno. Nikoli neznanka je pripoved o študentki Lisi, pravzaprav ji je ime Annalisa, vendar svojega imena ne mara. Hoče, da jo vsi kličejo Lisa, s s-jem. Je italijanskih korenin in zato nekoliko razdvojena. Svoj čas posveča študiju, prevajanju in zapravljanju zasluženega denarja. Obožuje zeleni čaj z okusom jasmina in vodo s koščkom limone. Ima starše, ki jo podpirajo, brata in sestro, s katerima je močno povezana, predvsem pa jasno izdelano vizijo o svoji prihodnosti. Vendar pa se po polomu na študiju v Ljubljani, neprijetni izkušnji na seminarju v Italiji in predvsem naključnem koncertu, na katerem spozna čudaškega violinista, njena prepričanja zrušijo kot hišica iz kart. Življenje jo kliče v nekaj več.
Mehka vezava: 16 cm x 22 cm
Število strani: 288
Leto izida: 2023
Zakaj je ta knjiga nekaj posebnega?
Ker je nastal po močnem in presunljivem navdihu; ker je njegova vsebina zelo življenjska in ker razkriva vsebino, o kateri se premalo govori.
»Mami, krščanstvo je strašno dolgočasno,« je nekega dne izjavila moja takrat dvanajstletnica. »Poglej, Harry Pottreja, kaj vse se dogaja!«
Ta njen pomislek me je premaknil v nov svet. V skrb za mlade, predvsem mlade kristjane.
Zame je bilo namreč krščanstvo najbolj nora dogodivščina, kar sem jih kdaj doživela.
Odločila sem se, da se bom, ko bo prišel pravi čas, posvetila pisanju in mladim to povedala. Želela sem si postaviti protiutež vsej fantaziji, okultizmu in zablodam, po katerih segajo mladi – ker bogastva krščanstva ne poznajo.
Pa tudi zato, ker je literature s krščansko vsebino res malo.
»Lucy, veš kaj, meni je … nekaj podobno dolgčasu. Nekaj mi manjka, nekaj pogrešam, pa ne vem, kaj,« sem rekla zamišljeno in upala, da mi bo v pomoč.
»Mislim, da vem, o čem govoriš. Mene tudi daje nekaj podobnega. Postajam melanholična. V pisarni ne počnem nič posebnega in morje je za kopanje že premrzlo. Staršev in bratov se izogibam, ker bi se rada otresla vpliva družine in se osamosvojila. Na faksu pa začnemo šele čez kakšen teden,« je dejala med brisanjem posode, nato pa se nenadoma ustavila. »Veš kaj? Pojdi z mano na koncert! Jutri. V glasbeno šolo,« je navdušeno vzkliknila. »
Koncert? V glasbeno šolo? Običajno so koncerti na trgih.«
»No, tale je v glasbeni šoli. Ker bo to koncert klasične glasbe,« je Lucija odločno pripomnila.
»Lucija, od kdaj ti sploh hodiš na koncerte? In to v glasbeno šolo?« Bila sem zaprepadena.
»No, v letu, ko te ni bilo na spregled, sem večkrat šla.«
»Aha,« sem pripomnila in umolknila. Res, tole je bilo nadvse nenavadno. In malce sumljivo. Lucija nikoli ni kazala nobenega zanimanja za glasbeno umetnost.
»Veš, poznam pianista, ki bo igral,« je pojasnila z malce nelagodja.
»Pianista? Pa ne da bova poslušali klavir?! Lucija, mislim, da se nisva najbolje razumeli. To ni zame,« sem ji resno nasprotovala.
»Lisa, zakaj pa ne? Daj, pojdiva skupaj.«
»A ni nobenega drugega pametnega koncerta? Morda bo kaj zanimivega v kakšnem lokalu? Ali pa na plaži? Zagotovo se kje kaj najde!«
»Ne, žal. Verjemi, poletja je konec. Pa saj bo fino, boš videla! Klavir in violina bosta. Za slovo poletju,« je navdušena razlagala.
»Kaj? Daj no, ne samo klavir, še violina?« Bila sem skoraj obupana. Zavijala sem z očmi. Klavir in še violina – ni šans!
»Ah, Lisa! Malce si boš razširila obzorja, dobila boš novo izkušnjo in fino nama bo. Zaupaj mi. Pojdiva skupaj,« je vztrajala.
Nisem razumela, zakaj sem ji naposled ugodila. Klasična glasba je bila zame enako daleč kot Zemlja od Sonca.
